Dvesto sedemdeset stopnic

Globoko spodaj pod previsno steno, ob dnu podzemskega jezera, se je v steni odpiralo okno odtočnega sifona. Iz njegove črne luknje je kakor jambor potopljene korvete štrlelo bledo deblo podrtega drevesa, oguljeno in sprano, ki ga je bogve kdaj deroča voda odnesla v podzemlje. Tu, na najglobljem in najožjem mestu, kjer je bil rov kolenasto prelomljen in so se stene, strop in dno najbolj približali drug drugemu, ga je sila vode zabila med skalovje.

Od jame izmučen sem se vračal ob vrvici, katero sem pred dobrim tednom napeljal po rovu. Izogibal sem se špičastim štrcljem vej, ki so mi grozeče prihajali nasproti. Potapljanje v tem sifonu je iz dneva v dan postajalo bolj rutinsko. Popoldne plavanje noter, potem več ur raziskovanja novih delov jame, ponoči ven in naslednji dan znova noter, pa spet ven, in dan za tem isto in spet in spet. Zdelo se mi je, da ta kos podzemlja poznam že kot svojo lastno klet, in tedaj... naenkrat, sem se s čelado zaletel v neznano oviro. Dvignil sem glavo in pred masko zagledal zarjavele rešetke. Mar sanjam? Za prst debelo železje je zapiralo rov, kot je bilo videti, od stropa do tal! Od kod se je vzelo, ko ga pred šestimi urami še ni bilo tu? Nehote se mi je med ušesoma zavrtel film o skrbnem upravniku jame, ki je medtem postavil rešetke in jih vestno zaklenil z veliko nerjavečo ključavnico. A tedaj, nenadoma je strahovito počilo in me usekalo za vrat. Kot bi me nekdo s plosko roko krepko lopnil po zatilju. Nato je zasikalo in me zavilo v zaveso zračnih mehurjev. No, še tega je bilo treba. Počilo je tesnilo, kjer je bil regulator privit na jeklenko. Zrak se je pod visokim tlakom pričel sproščati iz jeklenke. V usta sem si vtaknil drug regulator, v upanju, da bo ta zdržal do konca potopa. Nato sem z roko segel močno nazaj in zaprl ventil na prvi jeklenki. Hrup se je polegel in zračna zavesa je odbrbotala pod strop. Premaknil sem se v levo, kamor je izginjala vrvica. Tam je bilo konec tudi železne ovire. Postalo mi je jasno za kaj gre. Nobenih rešetk ni bilo, ne ključavnice, poleg debla je bila v sifonu zagozdena le stara armaturna mreža. Voda jo je odnesla gradbincem, ki so betonirali potke v jami, ali pa jim je bila odveč in so jo sami zagnali v vodo, da jim je ne bi bilo treba nosili nazaj gor. In ker sem vedno plaval le po eni strani vrvice, vidljivost pa je bila slaba, mreže nikoli niti opazil nisem. O-ring, tesnilni obroček je zdržal in po desetih minutah plavanja sem spet visel na dekompresiji pred izhodom iz sifona in si krajšal čas s človeškimi ribicami. Postavljal sem se na glavo in kukajoč v skalne razpoke oprezal za morebitnimi jajčeci, ki bi jih lahko odložila močerilka. Za jajčeci, za katere se le iz jamskega laboratorija ve kakšna so videti, v naravi pa jih do sedaj ni našel še nihče.

Jamarja Cic in Mare pred potopom s predpotopnim kombijem, kot je zapisal avtor fotografije, novinar Ladislav Lesar leta 1983. Mare v svoji opremi jamskega potapljača pred potopom leta 1983. Arhiv: Ciril Mlinar Cic.

Bila je polnoč, ko sva si z Markom naložila na rame vsak po dve podihani jeklenki, prazne akumulatorje in mokre neoprenske obleke ter se odpravila iz jame. Polne rezervne jeklenke, uteži, plavuti in maske, čelade, inštrumenti, vrvi in drugo je stalno ostajalo v jami. S sabo sva jemala le najnujnejše, tisto kar je bilo treba napolniti, posušiti ali zamenjati. Počasi sva odtavala navzgor po dobro znani poti, po dvesto sedemdesetih stopnicah*, strmo nanizanih ob steni udornice, ki je predstavljala vhod v Pivko jamo. Te znamenite stopnice in petdeset kilogramov na hrbtu, so nama noč za nočjo zbijali moralo in jemali poslednje moči. Po potapljanju, plezanju, merjenju in risanju načrtov, pa ponovnem plavanju in potapljanju, oblačenju in preoblačenju mokrih potapljaških oblek, ko sva naposled končala z raziskavami za tisti dan, naju je vedno čakal še ta, zadnji vzpon iz udornice. A tudi v tem uničujočem vračanju pod zvezde je bilo nekaj prijetnega. Presenečenje se je skrivalo na dogovorjenem kraju v skalni vdolbini, nekje na pol poti do vrha. Tam nama je Brko, naš zvesti društveni tovariš in ekonom, ki je skrbel za hrano in pijačo na terenu, vsak dan pustil skrito okrepčilo. V pričakovanju, da se bova lahko končno odžejala, sva laže premagovala visoke stopnice. Poleg košatih brkov je imel Brko tudi divjo brado, velik trebuh in za Slovence redko navado, da je hodil tudi pozimi z odpeto srajco in kratkimi rokavi. Gotovo je bil prvi, ki se je brez neoprena kopal v mrzlem jezeru pivškega odtočnega sifona. Sibirski geni pač, ki so jih prinesli njegovi predniki, ko so preplavali veliko reko. To je bilo dobro, imel pa je še eno veselje, ki nam ni bilo všeč. Rad si je sezul popotne čevlje, slekel nogavice in iz materiala, ki ga je našel med prsti svaljkal kroglice. Ko sem ob priliki njegovo početje komentiral, je mož opazko močno zamer

„Maščevanje bo sladko!“ je dejal.

In res je bilo, sladko! Ne dolgo zatem, ko je bil za nama še posebno težak dan in se je Marku že pri sedemindevetdeseti stopnici začelo prikazovati hladno pivo, je Brko uresničil svojo hudomušno grožnjo. Za skalo nama je namesto pričakovane grenke pijače nastavil sladek otroški frutek. Tako je našemu pesniku maščevanje odlično uspelo, odžejala sva se pa tudi.

Ponavadi je bila polnoč mimo, ko sva odrinila izpred jame. Bila sva zbita in zaspana, zato sva si vso pot pripovedovala neumnosti in pokala vice, da ne bi tisti, ki je šofiral, med vožnjo zaspal. Zaspal res ni, se pa je nekoč zgodilo, da sva šele v Postojni opazila, da se peljeva po napačni strani avtoceste. Proti morju, namesto domov proti Ljubljani.

Pred spanjem sem poskrbel za mokre obleke in prazne akumulatorje. Zjutraj ob šestih pa me je čakala služba. Duhomorno risanje načrtov za jeklena ogrodja in konstruiranje novih pločevinastih oblek za avtobuse. In nejevoljen šef razvojnega oddelka, ki je zmajeval z glavo:

„Ovaj, spet ste zakasnili!“

Ob tem pa je hotel biti še duhovit, češ: „Rana ura zlatna ura.“

„Ne, ne, narobe!“ sem ga popravil jaz.

„Reče se rana ura slovenskih fantov grob!“ in že je bilo vse narobe.

Po službi se je vse ponovilo. Polnjenje jeklenk, vožnja do vhoda, potem malho na ramo in nazaj po stopnicah v jamo, preoblačenje v nikoli povsem suhe potapljaške obleke, potop ob vrvici skozi že znani prvi sifon, plavanje čez jezero, prek jamskih brzic, mimo velikega falusa, posrečenega poldrugi meter dolgega poševnega stalagmita s črnimi testisi, mimo orjaškega stalagmita, plavanje pod nizkim stropom špagetov, pa spet čez brzice in jezero z novim sifonom. Sredi vode se je dvigala samotna skala, na kateri je vedno sedela žaba. Najbrž jo je reka ob povodnji zanesla v podzemlje iz katerega ni več našla izhoda. Vsakič, ko sva prišla je skočila v vodo in odplavala, a ko sva se vrnila, je spet sedela na svojem razglednem mestu. Le kakšen razgled je bil to, ki je bil zavit v večno temo. Zaman sem jo poskusil ujeti, da bi jo rešil ujetništva. Za vedno je ostala v jami in nadaljevala s svojim meniškim življenjem.

Jamo sva merila skupaj. Marko je odčitaval smeri na kompasu in razdaljo, jaz pa sem si podatke zapisoval s svinčnikom na tablico belega linoleja. Zraven sem risal tudi skice rova, prečne prereze in zanimive detajle. Potem sem si tablico običajno zatlačil za obleko in odplaval do nove merilne točke.

„Piši, 47 stopinj, 24 metrov in pol,“ se je oglasil partner.

„Čakaj, samo malo...“ segel sem za tablico, ampak tablice nisem otipal.

Pregledal sem se ponovno, če je morda zlezla kam drugam... ne, tablice s podatki smeri in razdalj, za kakšnih deset današnjih poligonskih točk, ni bilo več. Pogledal sem pod vodo, okoli sebe. Voda pod mano je bila motna in globoka.

„Mare, tablice ne najdem, zgleda da sem jo izgubil.“

„Daj, daj, a si zapisal?“ mi ni verjel.

„Če ti pravim, izgubil sem tablico! Vse bo treba znova. Vse točke, ki sva jih izmerila danes.“

Priplaval je do mene in me osvetlil s čelno lučjo. Takrat je videl, da ni šala. Potem je posvetil še proti dnu, v rjavo neprijazno vodo.

„Tu je ne bova našla, ni šans!“ je dejal.

Bilo mi je nerodno, da bi se najraje v zemljo vdrl, če bi ne bil že tam. Kakšen bedak sem bil, kakšno osnovno napako sem naredil! Ampak tip je to mojo šlamparijo prenesel mnogo bolje kot jaz.

„Se zgodi,“ je dejal.

In to je bilo vse.

Naskok na nov sifon sva delala vsak posebej. Najprej se je potopil eden in napeljal orientacijsko vrvico kolikor mu je pač zneslo. Na koncu, ko mu je potekel dogovorjeni čas, je obesil boben na zadnje pritrdišče in se vrnil. Nato ga je zamenjal drugi, ki je nadaljeval tam, kjer je prvi končal. Tako je šlo dvakrat hitreje, kot če bi skupaj kolovratila po sifonu, drug drugega ovirala in si kalila vodo. A to je bilo mogoče le zato, ker sva bila potapljaška inštruktorja in sva imela oba dovolj jamsko potapljaških izkušenj.

Rov drugega sifona je bil velikih dimenzij. Hkrati mi je bilo dano videti le del njegovega stropa ali stene iz katere so rasli mogočni skalni noži. Njihova dolžina je bila različna, najdaljši med njimi so bili dolgi po več metrov in težki po nekaj centov. To so bile podolgovate skalne plošče, ki jih je voda oblikovala v najrazličnejše skulpture. Skupno jim je bilo le to, da so bili vsi ostrih robov. Včasih je bil kateri pri korenu tako tenak, da se je bilo bati, da se bo vsak čas odlomil. Takšen gotovo ni bil primeren za pritrditev vrvice. Če bi se odlomil, bi vrvico potegnil s sabo v globino in jo prekinil, midva pa bi ostala brez kažipota za povratek. Na skalnih nožih sem pogosto videl posedati močerile, pa tudi jamske kozice in bodičaste jamske ježke. Nekateri kamni so bili obraščeni z žilastimi sladkovodnimi spužvami, po drugih so dirjali vodni oslički, ali pa se je kje čigumasto sprehajala pijavka, morda tudi jamski vrtinčar... Prav nič dolgočasno ni bilo tu, v središču največje raznovrstnosti jamskih živali.

Sifon se je po dobrih tridesetih metrih končal in sprejela me je manjša slepa dvorana, ki ni imela nadaljevanja drugje kot naprej, skozi nov sifon. Ta je bil zelo podoben prejšnjemu, le dvakrat daljši, a za njim se je rov pričel odpirati. Še nekaj deset metrov plavanja po jezeru in znašel sem se v pravi jamski katedrali. Veliko črno jezero, obok okrašen s posameznimi skupinami stalaktitov. Desna stran jezera je bila naslonjena na navpično steno, medtem ko se je na levem bregu razprostirala položna plaža. Pravljična lepota od daleč, se je na blizu spremenila v mehko zdrizasto blato, ki se je udiralo skoraj do kolen. Tik ob steni je bil teren višji in bolj suh, da se je dalo po njem laže hoditi. Dvorana se je skrivnostno dvignila in zavila daleč nazaj, kjer se je nenadoma končala s strmim, osem metrov širokim vodnjakom, katerega dna ni bilo mogoče videti. Za fotografiranje je bila dvorana imenitna, če pa sem pogledal naju, kakšna sva bila, je bilo vse skupaj ena velika blatna packarija. Vprašanje tistega dne je bilo, kje se jama nadaljuje, kje je glavni sifon in kam vodi skrivnostni vodnjak?

Izmerila sva dvorano, narisala skico in potem, doma, me je čakala domača naloga. Tudi ne bi mogel zaspati prej, ne da bi pred spanjem narisal še načrt novih rovov in dvorane v merilu. In novo nastali tloris mi je pokazal neverjetno podobo dvorane. Bila je polkrožno zavita, njen zaključni vodnjak pa je izginjal natančno skozi strop drugega sifona, skozi katerega sva priplavala. Rezultat je bil presenetljiv in obenem koristen za nadaljnje raziskave, nakazoval je natančno smer novega sifona, vodnjak pa vrgel iz igre in s tem prihranil najmanj eno celodnevno akcijo.

Skica prereza odtočnega rova v Pivki jami od prvega do četrtega sifona iz leta 1983.

Z večanjem razdalje, od izhodišča pod stopnicami do zadnje točke v novo raziskani dvorani, se je večala tudi dolžina vsakodnevne akcije. Časa med dvema službama je bilo enostavno premalo, tudi količina potrebne opreme se je večala, varnost pa se je s kvadratom oddaljenosti zmanjševala. Rabila bi večjo ekipo za prenašanje tovora in vsaj par jamskih potapljačev, ki bi nama pomagal v rovih za sifoni. Morala sva najti pokrovitelja, ki bi denarno podprl raziskave. Pa kaj bi ga iskala, sem pomislil, saj raziskujeva jamski sistem, ki ga upravlja in tudi trži turistični gigant Postojnska Jama. In to dobro trži! Na leto so imeli milijon obiskovalcev in denarja kot še nikoli. Če bi s pomočjo naših raziskav načrt znanih jamskih rovov podaljšali na dvajset in več kilometrov, bi bila to za jamski sistem in podjetje odlična reklama. Pred naslednjim potopom sva polna upanja obiskala glavnega direktorja Jame in mu predstavila naše delo, najnovejše rezultate ter načrte in obete bodočih raziskav. Direktor je dokaj ravnodušno poslušal najino izpoved in ob tem naveličano mlaskal, kot kak zavaljeni krap. Njegov svetovalec in desna roka, pa je kot kakšna ščuka prežal nad nami in pazil, da ne bi iz menedžerja naredila svojega sponzorja in od njega iztisnila kak dinar. Nič, popolnoma nič ni kapnilo od njih. Iz jamske palače sva se odvlekla presenečena, razočarana in poklapana. Le zakaj bi nam plačevali za nekaj, kar bomo v vsakem primeru počeli!? Takšno je bilo njihovo razmišljanje in enako je bilo sklepno dejanje. Nisem mogel verjeti, da je bilo to mogoče. Bil sem dotolčen ampak odločen, da me sifon Pivke jame ne bo videl nikoli več. Želja po raziskavah v tej jami je bila ubita! Preselili smo se na druge terene.**

Ciril Mlinar Cic 1984

*Stopnic je v resnici menda 317.

**Vezni rov med Postojnskim jamskim sistemom in Planinsko jamo, ostaja tudi danes, po tridesetih letih, še vedno nepreplavan.