Breja človeška ribica

Zgodba o srečanju z brejo človeško ribico

 

Podvodni rov kraške jame je bil sajasto črn. Oblike skal, ki jih je pred sabo ustvarjal svetlobni stožec pilotske luči, so vstajale iz teme in mi kot prikazni prihajale naproti. V vodi so še vedno lebdeli drobni rjavi kosmiči, zadnji ostanki preteklega deževja. Dajali so vtis rahlega sneženja v noči, ki me je vedno znova opominjalo na zahrbtni mraz. Čeprav sem v ta svet vdrl že tisočkrat, sem bil s svojim ujetim prigoljufanim mehurjem zraka na hrbtu še vedno zgolj zoprni prišlek. Kadarkoli sem se pojavil s slepečo svetlobo, sem za nekaj ur porušil spokojnost med skrivnostnimi jamskimi kreaturami. Že dolgo nisem bil tu, a prostor, po katerem sem plaval, mi je ostajal trdno v spominu. Prepoznaval sem posamezne oblike skal in izoblikovanost terena. Na nekem mestu je poševno iz tal štrlela dva metra široka, popolnoma črna kamnita plošča. Debela je bila komaj nekaj milimetrov, na robovih pa ostra kot britev. Zdelo se mi je, da je je vsako leto manj. Koliko let bo še kljubovala vrtinčenju vodne mase in bombardiranju malih kamnitih delcev? Sto let? Morda tisoč? Ali jo bom nemara celo preživel in jo že naslednjič našel odlomljeno na dnu? Spustil sem se po peščeni sipini, odeti v rahel rjavkast mulj. Zgodovinska plaža proteusov! Kraj, kjer sem jih pred petindvajsetimi leti prvič posnel na filmski trak. Pozneje pa še za mnoge televizijske hiše, beograjsko, belgijsko, nemško, slovensko...

Posamezni bledi močerili so negibno ležali na sipini, kot voščeni modelčki v naravoslovnem muzeju. Včasih se po več ur ali dni ne premaknejo. Sicer pa, kaj pomenijo ura, dan ali teden v tem brezčasnem podzemskem svetu in močerilovem stoletnem življenju? Zelo malo ali skoraj nič. Močeril ima časa dovolj. Če ne bo našel hrane danes, jo bo našel morda jutri. Ali pa prihodnje leto! S svojo fantastično presnovo, minimalno porabo energije in sposobnostjo preživeti brez hrane dolga leta bi bil lahko raziskovalcem idealen model za človeka prihodnosti.

Proteus je bil v zadnjem kvartalu tisočletja deležen raziskav in pozornosti naravoslovne znanosti kot malokatera druga živalska vrsta. Zaradi težko dostopnega življenjskega okolja pa sta njegov način življenja, predvsem pa način razmnoževanja še vedno zavita v meglice skrivnostnosti.

Že od prvih jamskih potopov, ko sem ga začel srečevati v njegovem naravnem okolju, mi je proteus zlezel pod kožo. Od takrat naprej se je neprestano vračal v moje življenje. In jaz v njegove jame. V kraljestvo večne teme, v katerem je vladal. Bil je največji in najmočnejši v svojem svetu. Na vrhu prehranjevalne verige. Obenem pa tako zelo ranljiv in nemočen pred strupenimi nevarnostmi, ki so mu grozile iz sveta svetlobe. Že zelo kmalu sem začutil kako zelo je odvisen od našega ravnanja z vodami in kako zelo je nam potrebna njegova podzemna voda!

Srečevala sva se pogosto, tudi ob nekaterih zame prelomnih dogodkih. Kot na primer takrat, na prvem snemanju, ali pozneje, ko sem ga odkril na krajih kjer ga še niso videli. Nekoč me je presenetil v dalmatinskem izviru, na najjužnejši točki njegove razširjenosti, in obenem na najnižji „nadmorski“ višini - več metrov pod gladino morja. Imel sem srečo, da sem lahko prvi posnel tudi njegove temnopolte sorodnike, črne parklje iz Bele krajine. S človeškimi ribicami sem v njihovem mrakobnem okolju preživel nešteto ur, najbrž več kot kdorkoli drug. Nato pa je v aprilu 2007 nepričakovano prišla nagrada. Moja četrtstoletna zvestoba in potrpežljivost sta bili nenadoma nagrajeni z edinstvenim srečanjem. A o tem malo pozneje.

Bližal sem se nosorogu. Pol metra veliki markantni skalni škrbini, ki je oblikovno neverjetno lepo oponašala velikega afriškega oklepnika. Na mestu, kjer bi moralo biti oko, je zrasla za kovanec velika nežna bela spužva. Na črni površini skale, oblečene v manganov oksid, so žarele blede zvezdice. Migetale so s tipalkami in z nožicami nenehno nekam hitele. Bila je čreda vodnih osličkov, ena pogostejših vrst jamskih živali pri nas. Potem se je barvitost rova nenadoma zamenjala. Prehajala je iz črnega v območje svetlejših rumenorjavih skal. Eno od skalnih tvorb sem prepoznal po luknji, ki je spominjala na uho za privezovanje čolnov. Nekoč, ko smo snemali dokumentarec za National Geographic Channell, mi je prav skozi to luknjo pred kamero slikovito zaplaval močeril.

Navpične in previsne ploskve skal so bile čiste, brez usedlin. Na mestih kjer se mulj ni mogel oprijeti podlage, so jo preraščale za dlan velike zaplate sladkovodnih spužev. Ko sem jih pogledal od blizu, sem opazil razvejano žilasto strukturo in bogat sistem hidravličnih kanalov. In tam, med kamnitim gruščem, se je raztegovala nekakšna jamska elastika. Slepo je mahala s svojim raztežajem telesa naokrog, dokler ni začutila primerne podlage, na katero se je prilepila. Nato je drugi konec potegnila k sebi, da je postala čisto kratka in debela, nakar se je spet raztegnila in tipala naprej. To je ponavljala v nedogled, dokler ni našla kaj užitnega. In še nekaj elastičnega je prihajalo. Le, da je bilo tisto nekaj malo manjše in bolj ploščato in za razliko od pijavke prav prikupnega videza. Jamski vrtinčar je bil, ki je ljubko zvijal svoje mehko telo in v plesnem valovanju drsel prek hrapave podlage. Smešno postrani, kot že samo ime pove, pa so dirjale med kamenjem postranice, veliki, tricentimetrski jamski rakci. Na vrhu zamuljenih ploščadi so stikale za organskim drobirjem jamske kozice, ki so po obliki zelo podobne svojim morskim sorodnicam. Z drobnimi kleščicami so natančno preiskovale in okušale usedline, da so ostajale pod živalcami majhne zaplate očiščene skale. Z izjemno dolgimi tankimi tipalkami so bile elegantne in prave lepotice, ko so z njimi nenehno zamahovale po okolici, kot kakšni zavzeti ribiči med muharjenjem in si tako s tipom namesto z očmi slikale jamski svet okoli sebe.

Vsakokrat znova, ko se potikam po teh zemeljskih kraških vodnih žilah in iščem s kamero nove, vedno lepše motive, mi vzbudi občudovanje neverjetno bogastvo živali v naših jamah. Resda to niso kakšne velike jamske pošasti, saj je močeril med njimi pravi velikan in po velikosti svetovni rekorder, a če pogledam od blizu, naenkrat pred masko kar mrgoli od bujnega življenja. Seveda to ni nič čudnega, saj se vendar nahajam v sifonih, Postojnsko-planinskega jamskega sistema, po biotski raznovrstnosti najbogatejšega jamskega sistema na svetu! Kar pomeni za planet amazonski deževni pragozd z zunanjim živalstvom, pomeni z jamskim živalstvom naš Postojnsko-planinski jamski sistem.

No, tudi če bi pretiraval in dejal, da se je itak vse, kar se začetkov speleologije tiče, začelo prav na slovenskem ozemlju, ne bi bil zelo daleč od resnice. Prvo opazovanje in raziskovanje kraških pojavov se je resnično začelo pri nas. Na pokrajini z imenom Kras. S tem je postala naša dežela zibelka krasoslovja, pojem kras pa je bil uvrščen v strokovni jezik krasoslovcev. To pa še zdaleč ni vse. Najstarejša turistična jama v Evropi je primorska Vilenica, ki so jo turisti obiskovali že v prvi polovici sedemnajstega stoletja. Najbolj znana turistična jama pa je Postojnska jama, ki so jo videli že milijoni obiskovalcev z vsega sveta; v njej so našli tudi jamskega hroščka drobnovratnika in ga opisali kot prvega jamskega hrošča na svetu. Kmalu za njim pa še celo vrsto drugih jamskih živali. Tako se ponuja kar samo od sebe, da se je tudi speleobiologija, veda o jamskih živalih, rodila prav tako pri nas. Tudi človeška ribica ali močeril, najznamenitejša jamska žival na svetu, je bila odkrita v slovenskih jamah, seveda kot prva jamska žival sploh. Čeprav ne živi le pri nas, temveč v jamah vzdolž dinarskega krasa, od Slovenije do Hercegovine, pa je zgodovinsko povsem slovenska žival. Tu je bila prvič najdena, opisana, in od tod je ponesla slavo dežele Kranjske po vsem svetu.

A zgodbo s presežniki bi lahko še kar nadaljevali. Poleg tega, da imamo med deset tisoč registriranimi kraškimi jamami več tisočmetrskih brezen, sta med njimi vsaj dva svetovna rekorda: Vrtiglavica je s 643 metri najgloblje vhodno brezno, Zlatorog s 365 metri pa najgloblje notranje brezno. In vsak bi lahko dodal še kaj svojega. Varuhi narave na primer Škocjanske jame, ki so vpisane v Unescov seznam svetovne dediščine, arheologi jamo Divje babe z najstarejšo koščeno piščaljo, jamski biologi pa predvsem to, da nikjer drugje na svetu ne živi toliko različnih jamskih živali na tako majhni površini, kot v omenjenem Postojnsko-planinskem jamskem sistemu.

Res, na vsakem koraku je čutiti fantastični navdih narave, ki nas je tako bogato obdarila, in neponovljivo bogastvo svetovne naravne dediščine, ki je zgoščeno na sorazmerno majhnem delu slovenskega ozemlja. Ampak o tem se tako malo ve. O tem bi morali učili v šoli in tudi na ta način buditi zavest med učenci in dijaki. Zavest o nujnosti po ohranjanju in raziskovanju tega bogastva! Namesto tega ostaja znanje v glavah redkih posameznih raziskovalcev, ki se s to problematiko pač ukvarjajo. Šolski program pa ima o tem védenju veliko luknjo. Država nima niti osnovne monografije o jamski favni, kaj šele celovitega filma o njej. Filma, ki ga Slovenija kot prispevek k večji prepoznavnosti tako zelo potrebuje, čeprav tega niti ne ve. In tako sem se sam odločil, da naredim nekaj v tej smeri, in sem se s kamero pred sabo pognal naravnost v jamske sifone med skrivnostne jamske živali.

Na nekem mestu sem naletel na pet metrov visoko skalo, ki je bila nenavadno izvotlena. Na vrhu je imela odprtino v ozek rov, ki se je kot vodnjak spuščal navpično v notranjost. Že z vrha, takoj ko sem pogledal v luknjo, sem tri ali štiri metre niže zagledal močerila. Bil je velik in debel, kot jih v okolici nisem opazil. Vklopil sem kamero in se spustil v rov. Žival je bila že na prvi pogled nenavadna. S svojim obnašanjem in odebeljenim zadnjim delom mi je nehote povišala srčni utrip. To je morala biti breja samica! Počasi sem se spuščal in jo snemal. Luči, ki sta široko štrleli vsaksebi, sem zložil ob kamero, da sem se lahko zrinil čim bliže. Čeprav je bila svetloba močna, se je zdelo, da to žival ne moti posebno, saj ni niti pobegnila, niti ni bila videti kakor koli vznemirjena. Čisto počasi je plezala z gobčkom za svojim repom, v nasprotni smeri urinega kazalca, kot bi v počasnem posnetku plesala kólo. Del telesa pred zadnjima nogama in začetkom repne plavuti je imela močno odebeljen, iz profila nekoliko trikotno oblikovan, in skozi napeto kožo sem slutil jajčeca. Od časa do časa je žival obstala in se popolnoma umirila. Jaz pa sem snemal in nisem izklopil kamere niti, ko sem spreminjal lego, izrez, kompozicijo ali nastavitve. Posnel sem vse, od začetka do konca najinega srečanja. Sedem minut dolg kader. In medtem ko mi je v zavest prihajalo, kakšen posnetek pravkar nastaja, in me je imelo, da bi vriskal in tulil od veselja, se mi kamera ni niti za hip zatresla. Profesionalnost je prevladala nad čustvi. Breja žival se je naposled le sprehodila, res zelo, zelo počasi, do dna njenega skalnega vodnjaka, ne da bi se mi ob tem izgubila iz vidnega polja. Še vedno sem ji sledil in jo držal v iskalu, ko sem počasi ritensko lezel iz luknje. Počutil sem se kraljevsko, sredi kraljestva človeške ribice. In počaščenega, da me je izbrala za prvega človeka, ki se mu je pokazala v pričakovanju zaroda v svoji nosečniški podobi. Do zdaj so jo lahko opazovali le redki srečni posamezniki v svojih jamskih laboratorijih. V naravi še nihče!

Še sem plaval okoli in opazoval, malo tudi snemal, a prav posebne vneme nisem več čutil po tako edinstvenem srečanju. Dvigal sem se ob skalah in se spuščal v neznane globeli, zvijal sem se v najbolj nenavadne položaje, da sem lahko s pogledom segel čim globlje v razpoke. Povsod je kipelo od življenja. Hotel sem preveriti, ali ni morda v bližini še katera nosečnica. In res, po steni se je sprehajala jamska kozica, polna iker. Obetalo se je plodno leto!

Pod petdeset metrov debelim skalnim stropom je bilo videti življenje jamskih živali kar se da varno, kot v najglobljem podzemskem zaklonišču. Vendar ni bilo tako. Vsaka jama, v katero priteka voda s površja, je zelo ranljiva, saj je odvisna od kakovosti te vode, kot tudi od vsake njene naključne zastrupitve. Če takšna zastrupljena voda steče v podzemlje in je koncentracija strupa dovolj velika, je jamskega vodnega življenja v hipu konec. Obenem pa je konec tudi s še enim našim morebitnim vodnim virom, iz katerega bi lahko črpali vodo za pitje. Premalo se zavedamo kako zelo smo soodvisni od te iste vode, vode iz podzemlja. Tako kot je življenje proteusa odvisno od nas, tako smo mi odvisni od njegove čiste vode oziroma od tega, ali jo bomo znali takšno tudi ohraniti. Tako je močeril tudi na simbolni ravni usodno povezan s človeštvom in preživetjem nasploh.

 

Dnevnikov objektiv 25. apliril 2009 stran 1, stran 2