izviri

Topli izviri na dnu morja

Slovensko morje bogatejše za novo zanimivost – podmorske termalne vrelce

 

Na ravnem morskem dnu pred Izolo so našli potapljači lijakom podobne, do 12 metrov globoke kotanje, iz katerih izvira žveplena termalna voda. Je to napoved obnovitve izolskih toplic iz 19. stoletja? (Foto: Ciril Mlinar Cic)

 

Mlačno poletno morje pred Izolo je bilo motno od obilice planktona. Iz lijakastega brezna, ki se je odpiralo sredi morskega dna, se je proti površju vrtinčila neznana vodna gmota. Prihajala je iz velikih zemeljskih globin, še topla in z ostrim vonjem po žveplu. Skupina štirih potapljačev se je ob vrvici spuščala proti dnu, v skrivnostno globel, ki jo je šele pred kratkim odkril sonar. Vidljivost je bila majhna, nekaj metrov, in z vsakim metrom globine se je še zmanjševala. Globlje, ko so padali, temneje je postajalo. Nenadoma pa, kot bi ugasnilo sonce in luči hkrati, je svetloba popolnoma izginila. Boris je presenečen pogledal močno podvodno svetilko, ki jo je imel v roki. Šele ko jo je čisto približal maski, je opazil, da še vedno sveti. Sredi temne kavine brozge je videl tanko žarilno nitko halogenke. Danico, svojo ženo, ki je bila še pred kratkim ob njem, je čutil nekje spodaj pod svojimi plavutmi, kako ga krčevito odriva stran od sebe. Zakaj ga odriva? Zakaj se ne umakne sama? Ni vedel, kako globoko so, saj svojega potapljaškega računalnika, ki mu je kazal tudi globino, sploh ni videl. Niti ni vedel, kje so, a to ga ni preveč skrbelo, saj so imeli vrvico, po kateri bi se lahko vsak hip vrnili, od koder so bili priplavali. Tudi tega ni vedel, da so medtem pristali na dnu in da sedaj hodi po svoji ženi. Med poskusi, da bi se osvobodila teže svoje slabše polovice, so Daničini prsti v mastnih muljastih stenah pustili globoke brazde, a za umik ni bilo dovolj prostora. Pod sabo je čutila želatinast lepljiv mulj. Tudi pred sabo in zadaj, povsod je bilo mehko zdrizasto blato. V masko ji je prodiral neprijeten vonj po žveplu. Z Borisom sta se znašla v najožjem delu lijakastega brezna, kot v žrelu ugaslega vulkana. Tudi Andrej, ki je v nastali gneči izgubil masko, je bil nekje tam. Čeprav mu maska ne bi kaj dosti pomagala, mu ni bilo prijetno brez nje. Na obrazu je čutil neznano toplo vodo, na ustnicah neznan okus. Gregor, odgovoren za vrvico, se je naenkrat znašel sam. V špirali je plaval okoli blatne kopeli in iskal mehurčke zraka ali kak drug znak po katerem bi našel tovariše. S tem je nevede omotaval potapljače z nevidnimi zankami tanke rešilne vrvice. Boris in Danica pa je nista hotela in nista smela spustiti. Počasi se je ovijala okoli njune štrleče opreme ...

Jože Žumer, predmetni učitelj geografije, občasni ljubiteljski potapljač in vsakovrstni radovednež za naravne pojave, jih je, ne da bi vedel, v kakšni godlji so spodaj, zdolgočasen čakal v čolnu. Bil je nekako moralno odgovoren za nastali položaj, saj je bila zamisel, naj bi se potapljali na tem mestu, njegova. A oni spodaj so bili sami stari mački z dolgoletnimi izkušnjami, zato ga ni skrbelo.

Nekaj tednov pred tem sta Jože in Miran, ki ga poslovno zanima ekonomija, v prostem času pa le mir na morju in kakšna dobra riba, križarila s pasaro po plitvem izolskem zalivu. Iskala sta nove lokacije za ribolov. Zlasti so ju vznemirjali veliki rdeči riboni. Od ribičev sta izvedela za nove “šeke”, nekakšne skalne oaze na muljastem dnu, kjer naj bi se ribe pasle v izobilju. Ribiške štorije je bilo treba preveriti še tople. Počasi sta plula med Izolo in Strunjanom in prek sonarja spremljala dogajanje na morskem dnu. Nenadoma se je globina z običajnih 18 metrov strmo povečala na 29 metrov, se je spominjal Miran. Na drugi strani se je enako strmo dvignila nazaj na prejšnjo globino. Bila sta začudena, saj nobena pomorska karta ne kaže take poglobitve na tistem mestu. Za hip sta pomislila, da se je globinomer pokvaril. Še nekajkrat sta zaplula prek iste točke, vsakič je sonar izrisal enak “V”. Torej je bila res spodaj! Globoka lijakasta kotanja na sicer ravnem muljastem dnu. Jože, ki je geograf in se rad ukvarja tudi z raziskovanjem krasa in njegovega podzemlja, je ob nenavadnem pojavu takoj pomislil na vruljo oziroma podmorski kraški izvir in takole zapisal v svoje poročilo:

“Da se lahko na morskem dnu ohrani nekaj metrov široka, vodnjaku podobna poglobitev, mora nekaj preprečevati usedanje mulja. V naravi je to najpogosteje delo iz dna izvirajoče podtalnice, pogosto v obliki potopljenega kraškega izvira.”

Začel je razmišljati o tem, kako daleč ven v zaliv je potegnjen apnenec, ki je bil za sedaj znan le kot kras “izolskega otoka”, in kako zamotano pot do morja si je našla rižanska podzemska voda. Miran je GPS koordinate vestno shranil, da kasneje položaja ni bilo težko najti.

In zdaj so bili tam PLK-jevci, ali Potapljači Luke Koper, kot se imenuje njihovo, daljnega leta 1974 ustanovljeno potapljaško društvo. Jože je opazoval roje mehurjev, ki so vreli v širokem območju okoli čolna in prinašali na površje ogromne količine mulja. Ni vedel, kakšne dramatične trenutke preživljajo njegovi prijatelji v žveplenem kraterju. A naposled so le prišli ven. Vsi! Živi in zdravi, le njihova samozavest je bila nekoliko ranjena. Danica je izplavala prva, z grozo v očeh. Drugi so se pojavili malo za njo, tik ob čolnu kot tri črne neoprenske boje. Brezno na dnu, v katerega so dobesedno padli, jih je popolnoma presenetilo. Borisov potapljaški računalnik je na dnu zabeležil največjo doseženo globino 31 metrov. Ko so se ob razburljivi debati slačili iz potapljaških lupin, je smrdelo po žveplu, kot bi žveplali sode, ne pa, kot da so malo prej priplavali z morskega dna. Takrat je postalo jasno, da ne gre zgolj za kraško vodo, temveč tudi za termalno, podobno tisti v geoloških vrtinah na sosednjem kopnem, pa tudi v izolskih termah iz 19. stoletja in sedanjih Istrskih toplicah.

Jože je v naslednjih akcijah pritegnil k sodelovanju še nekatere druge sodelavce, predvsem Alfreda Zajiča - Cica, ki je znan kot eden večjih poznavalcev slovenskega morja in lastnik skoraj desetmetrske betonske jadrnice. Cico je kaj kmalu postal “capo di tecnica” v ekipi. Ker na “Tini”, kot je ime barki, ki slovi kot amaterska oceanografska ladja, ne manjka niti potopna podvodna kamera, so lahko v naslednjih zimskih akcijah opazovali termalne izvire kar s površine, iz tople kabine. Pozneje so na različnih mestih naleteli še na več podobnih podmorskih “vrtač” med Izolo in Strunjanom. Iz vseh je bruhala topla žveplasta voda. Kakšna senzacija za slovensko morje, o katerem smo mislili, da vemo že vse! Fantje so pridno merili temperaturo, pobirali vzorce, risali načrte, dokler jih termalni izviri niso tako prevzeli, da so pred kratkim v svojem društvu PLK ustanovili celo Sekcijo za znanstveno raziskovanje. K sodelovanju so povabili strokovnjake iz različnih področij, geologe, hidrologe, kemike, biologe ... in več eminentnih institucij, kot so Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, Pomorska uprava Ministrstva RS za promet, Geodetski inštitut Slovenije, Pokrajinski muzej Koper in druge, ki so jih pritegnili nenavadni pojavi. Toda zaradi izredno slabe vidljivosti niso raziskovalci v resnici še nikoli videli izvirov v živo, čeprav so se vanje že večkrat potopili. Vse do nedavnega!

Raziskovalna ladja "Tina" in Jože Žumer pred potapljaško akcijo leta 2003. (Foto: Ciril Mlinar Cic)

 

Prejšnjo nedeljo pa je na izviru “Izola 01” stekla nova akcija.

“Ob 8.30 na parkiriscu pred starim mandracem v Kopru. Lp, Joze Zumer,” se je glasilo elektronsko sporočilo.

Bili smo tam. Ob uri. Mogoče malo čez. Mandrač pa je bil prazen. Razen osamljenega ribiča, ki je pospravljal čoln, ni bilo nikogar. Ob devetih sem skrivaj pogledal na uro. A me je Karmen vseeno videla.

“Ne skrbi,” je dejala. “Za Primorce je značilno, da zamudijo tričetrt ure. Boš videl, kdaj bodo prišli ...”

Deset minut pozneje se je pripeljal Jože, pet minut pozneje, točno po primorsko, še Cico in njegova hči Tina. Bravo Karmen! (Tudi ona je Primorka.) Jože je poročal, da Gregorja sicer ne bo, da ima Valter delo in Tihomir nima časa. Meni se je že od vsega začetka zdelo čudno, da se jih je toliko prijavilo na potop, kmalu pa je bilo videti, da na barki ne bo prevelike gneče. Le kaj je treba domačinu hoditi v mrzlo morje, če mu ni treba. No, tudi prav. Prostora je bilo dovolj, da so se vkrcali še Karmen, Nina in Rok, ki so imeli sicer drugačne načrte.

Po Jožetovem “augenmasu” in Cicovi elektronski navigaciji smo bili čez pol ure že nad točko “01”. Sledilo je poznavalsko sidranje v obliki zvezde, s tremi sidri. To je naš barba izvedel tako mojstrsko, da je potopna kamera, s katero je takoj preveril točnost, pristala natančno sredi lijaka. Neverjetno! Lahko smo opazovali migetajoči curek termalne vode, ki se je sukljal pred kamero. Cico, ki v začetku ni mislil iti pod morje, češ da nima kondicije, je bil prvi nared.

 

Kapitan raziskovalne ladje "Tina" Alfred Zajič - Cico in potapljaški računalnik Aladin po potopu v podmorski termalni sulfatni izvir Izola 32. (Foto: Ciril Mlinar Cic)

 

“Čakajta, bom jaz vrgel utež v sredino izvira, da si ne bosta po nepotrebnem kalila vode,” je dejal in že je bil v morju. Toda potopil se ni prej, dokler ni dobil lonca s pogreto vodo, da si jo je zlil za vrat, v svojo polsuho oziroma polmokro obleko. Ob tem sem se spomnil, da smo se enako greli pred mnogimi leti, ko smo se z mokrimi neoprenskimi oblekami potapljali v ledenih vodah Triglavskih jezer. Po topli kopeli mu je vidno odleglo in čez nekaj časa smo ga že zagledali spodaj pri kameri, kako namešča petkilogramsko okroglo svinčnico. Potem je obrnil kamero vstran in nam pokazal čudoviti ples odmrlih spužev v nenavadnem vodnem vrtincu. Ko se je prvič potapljal v tem izviru, je pripovedoval, je bila voda spodaj tako kalna, da je za hip pomislil, da je izgubil vid. Prestrašen se je pričel dvigati, ko pa je nad motno plastjo spet “spregledal”, si je oddahnil in se nemudoma vrnil na dno, kjer je v topel izvir kar na slepo namestil vodovodno cev. S pomočjo te cevi so prišli potapljači prvič do konkretnih podatkov: izmerili so temperaturo vode, ki je bila tedaj 29,3 ºC (to je precej topleje kot v nekdanjih izolskih termah!) in lahko so zajeli vzorce za kasnejšo kemično in fizikalno analizo. Topla voda iz cevi pa je imela toliko vzgona, da je tekla še, ko je bila cev dvignjena skoraj meter visoko. Kljub neprijetnem vonju so si je privoščili požirek in se slavnostno oprali. Morebitni opazovalci z bližnje barke so morali debelo gledati, ko so slišali potapljače sredi Izolskega zaliva, kako utrgano kričijo:

“Bogati smo, bogatiii ...!” kot bi našli skrito žilo Sadamove nafte.

Jože Žumer med jemanjem vzorcev sedimenta v kraterju izvira leta 2003. (Foto: Ciril Mlinar Cic)

 

Z Jožetom sva se spustila v krater navpično, ob kablu potopne kamere. Robove kraterja, ki so bili kakšnih dvajset metrov vsaksebi, sem opazil že na 12 metrih, torej 11 do 12 metrov stran, kar je za naše morje več kot odlična vidljivost. Srednji, najgloblji del, do katerega je vodilo strmo pobočje, pa je bil še zavit v zeleno meglo. Razpoka izvira je prihajala iz središča vrtače na dnu, poševno izpod metrske navpične stene. Migotanje vode, ki je nastajalo ob mešanju voda z različnimi gostotami in temperaturami, me je močno spominjalo na vrulje izpod Velebita, ki sem jih pogosto obiskoval, le da je šlo tu za povsem drugačno vodo. Žveplasto! Stene in robovi izvira kjer je voda iztekala, so bili belo obarvani (bakterije?), da so bili videti, kot da bi jih obrizgal z apnom. Ko sem lebdel tik pred nenavadnim podmorskim izvirom in opazoval prosojni vrtinčasti curek, ki je dvigal polžje in školjčne lupinice, se mi je porodilo vprašanje, kako bi zajezili vso to vodo in kakšna bi bila njena uporabnost. Že sem videl preprost zvon, poveznjen prek izvira, ki toplo vodo izolirano vodi na površino ... potem sem ob sebi zaslišal glasno Jožetovo brbotanje. Ojoj, najbolje da začnem takoj fotografirati, da ne bo prepozno ... Toda že je bilo, prepozno! Od zadaj me je objel prvi blatni oblak. Na srečo sem pred tem vsaj enkrat pritisnil na sprožilec. V resnici na dnu ni kaj dosti prostora, zato moraš že vnaprej natančno vedeti, kaj boš počel. Če želiš na primer vzeti vzorec bele usedline, lahko storiš le to, da jo zajameš v posodo, kajti že naslednji hip, ko te ovijejo neprozorni rjavi oblaki, nimaš tam več kaj iskati. Vsaj naslednje pol ure, dokler se usedline ne posedejo. Jožetu sem se umaknil v bistro morje na pobočju, kjer so posedali kupčki med sabo prepletenih živali. Za osnovo so bili veliki bradavičasti kozolnjaki Phallusia mammilata (katerih zveneče latinsko ime si študenti biologije najprej zapomnijo) in oranžne prstaste spužve, na katerih se je kar gnetlo raznih kačjerepov, morskih kumar, plaščarjev in mahovnjakov ... tu in tam je iz take žive kepe kot palma štrlela do dve pedi dolga cevka s pisano perjanico spalancanijevega črva. Naši zahodni sosedi ga imenujejo kar ombrella di mare, morski dežnik. In zares deluje tako, ko široko razpre svoje pahljačaste škrge. Vse to in še mnogo več živi v našem kraterju, v neposredni bližini žveplastega izvira. Prav zanimivo bo ugotoviti kako njegova (zdravilna?) voda vpliva na pestrost življenja v takšnem kraterju! Kmalu zatem je Jože zabil v mulj plastično cev za vzorec usedlin, to pa je pomenilo konec potopa, saj je krater izginil v oblaku.

Od lanskega poletja je Sekcija PLK za znanstveno raziskovanje kljub zelo zahtevnim razmeram (predvsem zaradi izredno slabe vidljivosti) na dnu slovenskega morja, odkrila že sedem lijakastih poglobitev, dva podmorska kanjona s številnimi manjšimi izviri, odvzela številne vzorce vode in usedlin, zbrala kup novih podatkov in že našla odgovore na nekatera vprašanja. Druga, ki so še brez odgovorov, čakajo na razplet v pristojnih laboratorijih. V prihodnjem obdobju pripravlja skupina projekte, ki bodo zajemali iskanje novih izvirov in opazovanja že poznanih po dvakrat na mesec - enakomerno vse leto, izvajanje potrebnih meritev, odvzemanje vzorcev vode in usedlin ... Pripravljajo tudi podrobno fotografiranje življenja v kraterjih in snemanje dokumentarnega filma o izvirih in raziskavah.

Do sedaj se je skupina obnašala zelo profesionalno, ob prijavi bodočih projektov pa so na vrsti ustrezna ministrstva, da jih podprejo. Do takrat bomo lahko, če uporabim besede pobudnika dosedanjih raziskav Jožeta Žumra svobodno ugibali o zdravilnosti izvirnice iz termalnih vrelcev in o možnosti vračanja zdraviliške dejavnosti v Izolo.

Zaradi obsega povodja Izolskega zaliva, ki je vsled majhne globine za potapljače ves dosegljiv, tako da niso vezani le na ozek obalni pas, predvsem pa zaradi posebnosti ekosistemov, ki jih drugje ni najti, in navsezadnje tudi zaradi novega hrvaškega zakona o potapljanju pri naših sosedih, po katerem je za to treba plačati nenavadno visoke pristojbine, postaja vse bolj zanimivo tudi potapljanje v našem morju.