morje

Kornati

Jugozahodne podmorske stene kornatskih otokov so bile nekdaj lep primer nedotaknjene, ali vsaj dobro ohranjene narave. Otoke so pozneje z dobrimi nameni razglasili za Nacionalni park. V tem zavarovanem območju je skoraj vse prepovedano, obisk pa omejen z visokimi vstopninami.

V sedemdesetih letih sem preživel na Kornatih sedem nepozabnih potapljaških poletij in dodobra spoznal podmorje večine otokov, predvsem tistih, ki so s svojimi prepadnimi stenami obrnjeni na odprto morje. V letošnjem oktobru sem imel ponovno priložnost obiskati nekatere izmed najlepših terenov.

Po izkušnjah iz nekaterih drugih morskih parkov sem po tolikih letih varovanja upravičeno pričakoval ribjo gnečo pod morjem in stanovanjsko stisko med raki v stenskih luknjah. Sledil je prvi potop in prvo razočaranje, za njim drugo, tretje...

Za konec sem si prihranil Mali Obručan, otok, ki mi je ostal nekoč v najlepšem spominu. Tereni so bili seveda še vedno lepi, a čeprav sem ves otok obplaval, nisem videl niti ene, glede velikosti omembe vredne ribe in niti enega jastoga. Podmorske jame v stenah so samevale prazne, izropane, morje pa je bilo prepredeno z ribiškimi mrežami. Takšna je bila podoba Nacionalnega parka Kornati oktobra 2010.