Zgodovina

Podvodna fotografija,

 

film in televizija v Sloveniji od prazgodovine do osamosvojitve

Ciril Mlinar Cic

 

Letos (2002, op. a.) mineva 65 let odkar so slovenski »potapljavci« poslikali svoj prvi črno-beli film pod morjem. Od prvih poskusov podvodnega fotografiranja v svetu, pa je minilo že 110 let.

 

Bilo je nekoč

Odkar sta Louis Boutan in Joseph David leta 1893 na francoski obali naredila prve podmorske posnetke, se je v podvodni fotografiji marsikaj spremenilo. Ogromne, tono težke kamere so zamenjali drobni, okretni fotoaparati v lahkih nepropustnih ohišjih ali celo brez njih, velike steklene fotografske plošče so se pomanjšale na občutljive drobnozrnate filme (katere uspešno izpodriva visoko zmogljiv elektronski čip), svetilne stroje pa je nadomestila mala elektronska bliskavica. Oprema za potapljanje se je razvijala vzporedno in z razvojem moderne akvalunge težke skafandre za vedno potisnila v muzej.

 

Poveznik - prvi slovenski podvodni fotoaparat

Toda preden se je zgodilo to, se je leta 1938 (še pred slavnim Cousteaujem in isto leto, ko je Hans Hass naredil prve podmorske fotografije v Jadranu) na Rači pod Velebitom rodila tudi slovenska podvodna fotografija. Nastajala je v skupini ljubljanskih študentov in dijakov, ljubiteljev narave - posebej podmorskega sveta, ki jo je organiziral Ivan Kuščer - Janez in jo sedem poletij (od leta 1935 dalje) vodil raziskovat podmorski svet. Prav tako kot opremo za potapljanje, so tudi ohišje za podvodno fotografiranje izdelali sami.

 

Potapljaški splav, čelada, vreči s prodom in zračna tlačilka. Tako so se potapljali na Rači leta 1937 (Arhiv: Ciril Mlinar Cic). Brata Kuščer v akciji, Ivan pri pumpi, Dušan se odpravlja pod morje (Foto: iz knjige Sprehodi pod morjem).

 

Račani v času nastanka prvih podvodnih fotografij s poveznikom. Leva fotografija je iz razglednice, datum žiga 26.7.38. Na desni fotografiji sta Drago Leskovšek in Ivan Kuščer. Ivan drži vzvod nove "dvokrake" pumpe, ki jo je skonstruiral Drago (Arhiv: Ciril Mlinar Cic).

 

Poveznik, kakor so ga imenovali, je bil pokončna škatla iz pocinkane pločevine, tako visoka, da je aparat zapolnjeval le zgornjo tretjino. Na sprednji strani, v višini objektiva je bila odprtina z brušeno stekleno šipo. Spodaj je bil poveznik odprt in voda se je v njem z naraščajočo globino dvigala. Zato je moral fotograf vsakih nekaj metrov globine po cevki vpihovati zrak, da je z njim izpodrinil vodo. Spodaj pri stenah je bil poveznik podaljšan s 25 cm dolgima nogama in kilogram težko kovinsko ploščo na koncu. Ta je dajala pripravi veliko stabilnost, da se ni mogla prevrniti. 

 

Poveznik iz leta 1938 ter ena prvih podvodnih fotografij posnetih z njim (Foto: iz knjige Sprehodi pod morjem) in ostanki poveznika leta 1992 (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

S poveznikom so bile leta 1938 posnete prve črnobele podmorske fotografije (Marko Zalokar, Dušan Kuščer, Ivan Kuščer in Drago Leskovšek), že naslednje leto pa tudi prve barvne. V starem dnevniku Račanov iz leta 1938 sem na nekem mestu našel napis: "Prva podmorska slika, foto Dragi" (Drago Leskovšek). Kdo iz skupine je naredil res prvo slovensko podvodno fotografijo je težko reči, vemo pa, da je bila prva objavljena (časopis Jutro, 1938) delo Marka Zalokarja, ki je poveznik tudi skonstruiral.

 

Dnevniki nikoli uradno registriranega Društva DL (Drugo leto), kot so se Račani v šali imenovali sami (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

V lanskem (2001, op. a.) intervjuju je Marko Zalokar med drugim povedal:

"…Takrat sem imel Exacto, dober fotoaparat, a mi je oče rekel, tega pa ne boš pod morje jemal! Imel pa sem tudi staro mehovko, za katero sem potem naredil kovinsko škatlo. Spodaj je bila odprta, tako da se je dalo od spodaj priti zraven z roko in prek kovinske palčke in žičnega sprožila upravljati s fotoaparatom. Na vrhu je bilo pritrjeno okvirno iskalo, da si lahko videl kaj si slikal. S tem smo fotografirali. Kar se pa osvetlitve tiče, je bilo vse kar po nagonu: ali bo prišlo-ali ne bo prišlo. Nobenega načina ni bilo, da bi merili svetlobo."

 

Ivan in Dušan Kuščer leta 1997 na otoku Krku in Marko Zalokar leta 2002 pri izviru Soče (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Drago Leskovšek okoli leta 2000 in "potapljavec" z opremo in tehniko potapljanja iz leta 1939: pumpa, cev, maska izrezana iz avtomobilske zračnice in obtežilna vreča napolnjena s prodom. (Foto: družinski arhiv Leskovšek).

 

Ob previdnem ravnanju potapljača pod vodo, je bil aparat dokaj varen in z njim niso imeli nikoli nobene nezgode. Kljub temu pa so po nekaj letih tudi Račani prešli na neprodušno zaprta podvodna ohišja (Dušan Kuščer, 1952).

 

Podvodni film

Okrepljeni z novimi navdušenci, ki so jih Račani pridobili na podmorskih prirodoslovnih krožkih, so želeli o svojih "sprehodih pod morjem" in potapljanju s pumpo, posneti tudi film. Leta 1952 so si od Ministrstva za kulturo in prosveto izposodili 16 milimetrsko kamero, za katero so po načrtih Ivana in Dušana Kuščerja izdelali neprodušno medeninasto ohišje.

"Osi za navijanje vzmeti in sprožilec je Ivan zatesnil s predivom, po vodovodarskem principu. Najbolj nerodno pa je bilo vzmet po vsakih 25 sekundah snemanja ponovno naviti. To je bilo zelo težko in je plašilo ribe," je dejal Marjan Richter, kateremu so takrat še kot mlademu novincu zaupali vlogo podvodnega snemalca.

 

Mile de Gleria s podvodno kamero in ekipo podvodnih lovcev leta 1952 (Arhiv: iz zapuščine Mileta de Glerie).

 

Oprema, ki jo je uporabljal Mile pri snemanju prvega filma, leta 1952 (Arhiv: iz zapuščine Mileta de Glerie).

 

Prizor iz prvega filma Mileta de Glerie iz leta 1952 (Arhiv: Iz zapuščine Mileta de Glerie).

 

Istega leta je dobila podvodno kamero tudi skupina, ki jo je vodil Mile de Gleria. Scenarij njihovega filma je bil v osnovni zamisli drugačen. Snemali so film, o podvodnih lovcih in podvodnem ribolovu s puško. Žal, ne ena, ne druga skupina prvega filma zaradi tehničnih problemov ni dokončala.

 

Marjan Richter s svojo Kodak Retino 1a v podvodnem ohišju nekoč (Foto: iz knjige Sprehodi pod morjem) in doma v Ljubljani leta 2002 (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

V istem času (1952), vzporedno z oklepom za filmsko kamero, si je Dušan Kuščer izdelal prvo vodotesno ohišje za fotokamero Zeis Ikon, formata 24 x 24 mm in z njo uspešno posnel prve barvne diapozitive. Z njimi je navdušil Richterja, da si je leta 1956 izdelal ohišje za svojo Kodak Retino 1a in se za vedno posvetil podvodni fotografiji. Tistega časa se spominja: "Takrat se je pod morjem osvetljevalo le z magnezijevimi »lampicami«. Jaz sem jih nosil kar pod kopalkami. Včasih pa, ko sem kakšno zamenjal, mi jih je polovica ušla na površino in jih nisem nikoli več videl."

 

Podvodna televizija

Pozneje, v televizijskem obdobju, je Richter pričel snemati za nastajajočo slovensko televizijo. Na 16 milimetrski film je posnel vrsto podvodnih oddaj in s podvodnimi posnetki opremil tudi nekatere slovenske filme.

Leta 1958 je bil v okviru novoustanovljenega Društva za znanstveno raziskovanje morja in podvodno tehniko (predhodnik DRM), na potapljaški ekspediciji Bios v Kvarnerju, preizkušen prvi, povsem doma izdelan sistem podvodne televizije. Skonstruirali so ga inženirji Industrije za elektrozveze v Ljubljani (IEV) Stojan Flajs, Vlado Jezovšek, Martin Sever ter Jože Štok s sodelavci in je deloval odlično! Za filmsko snemanje in podvodno fotografiranje pa je skrbel Marjan Richter, ki se danes spominja:

"Po uspelem preizkusu kamere je bila ekspedicija žal takoj po prvem dnevu zaradi izredno slabega vremena prekinjena, potem pa nikoli več ponovljena. Kasneje so obnovljeno podvodno TV kamero podarili predsedniku Jugoslavije Josipu Brozu Titu, da bi s svoje ladje lahko opazoval življenje na morskem dnu."

Dve leti pozneje smo na slovenski, sicer črno-beli televiziji, po Richterjevi zaslugi prvič videli podmorski svet tropskega morja, ki ga je posnel na barvni film na znanstveno-raziskovalni odpravi Rdeče morje 1960.

 

Slane knjige

K nadaljnjemu razvoju podvodne fotografije pri nas so nedvomno pripomogle tudi nekatere podmorske knjige, predvsem leta 1957 v slovenščino prevedena Svet tišine (J. Y. Cousteau F. Dumas), Pod morsko gladino (M. Nikolić) leta 1958 in končno leta 1963 izdana naša najpomembnejša knjiga Sprehodi pod morjem, zbornik besedil različnih domačih avtorjev, ki jih je uredil Ivan Kuščer. Leto pozneje pa so poslovenili še Hassove podvodne sprehode Izhajamo iz morja. Mnogo pozneje, leta 1991, je pisatelj Mate Dolenc zbral besedila štirinajstih avtorjev in uredil knjigo Podmorski svet in mi, nekakšno nadaljevanje Kuščerjevih Sprehodov.

 

 

Zrcalno-refleksni fotoaparat

Leta 1964 je pričel Arkadij Popovič – Dadi (po prvih izkušnjah s kamero 2x8 mm, za katero si je naredil vodotesno ohišje) povsem samostojno razvijati prvi domači podvodni zrcalno-refleksni fotoaparat. Naslednje leto se mu je v društvu pridružil fotoamater Milan Orožen Adamič, ki je v prihodnjih letih s svojim kreativnim pogledom na fotografijo pomembno vplival na likovno plat podvodnih fotografov. Koncem šestdesetih let je Popovič pred širokokotni objektiv namestil Ivanov korektor, sistem dveh leč, ki zmanjšuje optične napake pod vodo (zanj so ga izbrusili v Vegi). Po začetnih poskusih z Exo, je nadaljeval izboljšave na kameri srednjega formata, Pentakon Six.

 

Arkadij Popovič - Dadi s fotoaparatom Pentakon Six leta 1975 v Žurkovu (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Kasneje sta Popovič in Vinko Vrščaj (Potapljač, 1972) izvirno predelala kopensko elektronsko bliskavico za podvodno uporabo. Kmalu zatem so Miro Žlajpah, Janez Vidrih-Vani in Popovič razvili in izdelali serijo podvodnih flešev. Za ostrenje rib med plavanjem pa sta Popovič in Žlajpah skonstruirala posebni mehanizem za hitri pomik objektiva - nekakšno pozavno. Svoje izkušnje za samogradnjo podvodnih ohišij in tehniko podvodnega fotografiranja je Dadi posredoval vsem kasnejšim rodovom slovenskih podvodnih fotografov.

 

Miro Žlajpah z ohišjem za fotoaparat Pentakon six v Premanturi leta 2011 in dva iz serije podvodnih flešev (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Sekcija za podvodno fotografijo in film

Leta 1961 je bilo ustanovljeno Društvo za podvodno fotografijo in film. Med njegovimi ustanovitelji sta bila Fedor Kovačič in Bogo Eržen, kasneje pa se je pridružil tudi Zvone Kralj. Člani društva so izdelovali svoja podvodna ohišja na zelo izviren način - v ohišje so na primer predelali ekonom lonec za kuhanje. Društvo je samostojno delovalo le šest mesecev, ker se je kmalu združilo s sorodnimi društvi v Društvo za raziskovanje morja LR Slovenije. Okoli leta 1963, ob otvoritvi Akvarija, je imel Richter v piranski Galeriji prvo samostojno razstavo podvodne fotografije.

Ob reorganizaciji Društva za raziskovanje morja leta 1968, ko je bila njegova dejavnost razdeljena na sekcije, je bila med drugimi ustanovljena tudi Sekcija za podvodno fotografijo in film (PFF). Vanjo so prihajali novi člani in sicer leta 1968 Ciril Mlinar Cic, tedaj kot najmlajši podvodni fotograf in samograditelj, leta 1973 Marjan Trobec,

 

Iz leta 1972. Ciril Mlinar Cic z ohišjem za aparat Werra-1, ulitim iz kabelske plastike (Foto: Jože Hanc - Joc), Jože Hanc - Joc z ohišjem izdelanim iz vezane plošče (Foto: Ciril Mlinar Cic) in Zvone Kutin - Kut s kovinskim ohišjem za box kamero (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

ki je bil izjemen v preprostosti samogradenj podvodnih ohišij - zanj so bile elastike in plastični zobniki iz otroške sestavljenke zakon, Janez Vidrih - Vani (inovator, ki je bil sposoben izdelati nemogoče), Franc Brecelj, Zvone Kutin - Kut, Jože Hanc - Joc (ki si je izdelal podvodno ohišje iz lesa), vedno optimistični Blaž Konec - Pinki (ki je uspel nekoč zmagati na fotolovu kar z Nikonosom), Janez Bregar (odličen v tehniki fotografiranja rib) in Igor Mauser (mojster stružnice, ki se je iz nekdanjega ribopičnika prelevil v vnetega foto-lovca). Nekateri so prihajali tudi iz bolj oddaljenih krajev, na primer Vincenc Švab - Cene in Franc Goltez z gorenjske, odličen »sladkovodni« fotograf in organizator blejskega tekmovanja v fotografiji rib… Vsi so se po tedenskih sestankih v društvu redno dobivali tudi v ožjem krogu podvodnih fotografov. Na teh srečanjih so si izmenjevali vsakovrstne podvodne fotografske izkušnje in zamisli - največ o izdelavi podvodnih ohišij vseh vrst in tehniki podvodnega fotografiranja. Tako je v naslednjem desetletju med podvodnimi fotografi nastala prava mrzlica v samogradnji podvodnih fotoaparatov, da je bilo unikatnih ohišij več kot podvodnih fotografov.

Občasno je v Sekcijo prihajal tudi sodobnik Richterja, Jože Mušič – Muško, sicer potapljaški veteran, ki je že leta 1959 napravil prve jamske fotografije za preplavanim sifonom: "Potapljali smo se s skafandrom, ki ga je bilo potrebno ročno pumpati. S Štirnom sva zlezla skozi ozko razpoko v sifon in po desetih metrih prišla spet na zrak. Bila sva navdušena. V jami sem naredil več posnetkov s fotoaparatom Zorki, ki sem ga prinesel s sabo kar pod obleko skafandra."

 

Dva Jožeta v Veselovi jami za preplavanim sifonom izvira Žerovniščice, Mušič in Štirn leta 1959 (Foto: Jože Mušič).

 

Bili pa so tudi posamezniki, ki se v tistem času s skupino niso združili in so delovali nekako po svoje, kot na primer Borut Furlan – Furi, odličen podvodni foto lovec, tehnično izredno podkovan in pedanten v samogradnji ohišij. Medtem, ko se je v začetku dejavnost razvijala pretežno le v DRM-ju, se je pozneje, ob odcepitvi nekaterih fotografov v druge klube (predvsem v ljubljanski Skat), pojavila vse večja medsebojna tekmovalnost.

 

Fotolov

Na sestankih Sekcije PFF-DRM se je v začetku sedemdesetih let počasi izoblikovala izvirna ideja slovenskih podvodnih fotografov (Marjan Richter in Tine Valentinčič) - FOTOLOV - tekmovanje v fotografiranju rib pod vodo. Glavni motiv te novosti je bil podvodnim lovcem vzbuditi zanimanje za ribolov s fotoaparatom - odslej naj bi ribe namesto s puško streljali s fotokamero. Podvodni lovci se žal niso nikoli spreobrnili, zato je tekmovanje ostalo le fotografom.

Prvo tekmovanje v fotolovu - bilo je tudi prvo na svetu, smo organizirali člani fotografske sekcije DRM Ljubljana 6. oktobra 1973 v Piranu, fotografiranje pa je potekalo na plitvini Gobo pred Savudrijo. Na potapljaški barki Mornik je vsak tekmovalec prejel po en dia film in po potrebi tudi žarnice za fleš (dva tekmovalca sta uporabljala kameri formata 6x6). Udeležilo se ga je šest slovenskih podvodnih fotografov (Milan Orožen Adamič, Tomaž Bekš, Ciril Mlinar, Arkadij Popovič, Marjan Richter in Tine Valentinčič) ter en italijanski (Gianni Mangiagli). Tako je bilo prvič. Pravila na tekmovanjih so se od takrat nekoliko spremenila in dopolnila, a bistvo je ostalo isto: fotografirati čim več različnih vrst rib, čim lepše.

V naslednjih letih je bil fotolov nosilna dejavnost sekcije in je združeval slovenske in tržaške podvodne fotografe. Izmenjevali smo si organizacije prvenstev, ki so bila enkrat pri nas (običajno na piranski Punti ali v Fjesi), drugič v morskem parku Miramare. Tekmovanja so kmalu pokazala, da imamo v fotolovu sposobne tekmovalce, ki so se praviloma uvrščali na zmagovalna mesta (najprej Arkadij Popovič, Janez Vidrih in Marjan Trobec, pozneje pa Janez Bregar, Borut Furlan in Ciril Mlinar). Fotolov se je z leti iz medklubskih srečanj razvil v republiška in državno prvenstvo Jugoslavije, pozneje v organizaciji mednarodne zveze CMAS, pa celo v svetovno prvenstvo.

 

Splošna podvodna fotografija

Osnovna dejavnost Sekcije - splošna podvodna fotografija, s katero se je vse začelo (nekaj časa se je imenovala kreativna fotografija), je dobila svojo prvo tekmovanje pozneje kot fotolov. Imeli smo jo nekako bolj za kulturno-umetniško dejavnost (v nasprotju s fotolovom, ki je bil športna panoga), zato je bila sprva usmerjena le na razstave in fotografske natečaje (prvo razstavo podvodnih fotografij je imel Marjan Richter v Piranu leta 1960). Svojo kakovost v splošni podvodni fotografiji so fotografi DRM (Popovič, Trobec, Vidrih in Mlinar) lahko v tujini prvič preverili leta 1977, na Mednarodnem festivalu podvodne fotografije v francoskem Juan les Pins. Zmagovalca je čakala bogata nagrada, najnovejši model podvodne foto kamere Nikonos, ki jo je organizator ponosno pokazal pred začetkom tekmovanja.

 

Juan les Pins 1977. Od desne stojijo: Marjan Trobec, Arkadij Popovič - Dadi, Janez Vidrih - Vani (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Juan les Pins, Marjan Trobec in Arkadij Popovič - Dadi pripravljata podvodna fotoaparata. V sredini, Janez Vidrih  - Vani pred tekmovanjem. Zmagovalec v kategoriji 6x6 Dadi se odpravlja pod morje (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Podvodno fotografiranje je bilo izvedeno na skalnem grebenu pred Antibesom, česar se Trobec spominja takole:

"V moji potapljaško-fotografski karieri je bilo zame to »že« četrto tekmovanje in sem že nekako znal »loviti« ribe. To sem torej počel tudi tam v Sredozemskem morju, kar se mi je lepo obrestovalo, kot sem videl pozneje. Poslikane filme smo oddali in jih dobili nazaj razvite zelo pozno ponoči. Začelo se je sortiranje in vlaganje v okvirčke, potem pa smo morali nazaj v Ljubljano. Preden smo se od organizatorja poslovili, nam je zagotovil, da bodo najboljši tekmovalci čez en teden povabljeni z vsemi »častmi« na monaško TV. Vendar nismo  dobili nobenega povabila niti odgovora. Pozneje je nek znanec, ki se je slučajno mudil na Azurni obali, v lokalnem časopisu presenečen zagledal celo stran podvodnih posnetkov zmagovalcev tekmovanja in pod njimi imena Arkadij Popovič in Marjan Trobec. To je bil povod, da je Slovenija zahtevala uradne rezultate. Po šestih mesecih so po pošti prispela priznanja in nagrade. A kakšne! Stekleničke parfuma in nekaj drugih malenkosti. Kdo si je prisvojil podvodno kamero, je ostala francoska skrivnost."

 

Marjan Trobec s svojim "klip-klap" ohišjem, s katerim je na Azurni obali premagal tudi Francoze in s časopisom Nice-Matin z objavljenimi fotografijami Dadijevega polža in svojih rib (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Leta 1979 se je ekipa foto sekcije (Vincenc Švab - Cene in Miro Žlajpah) pod vodstvom Arkadija Popoviča udeležila na Siciliji 1. svetovnega prvenstva v podvodni fotografiji. Izkušnje s tega tekmovanja so prinesle med slovenske podvodne fotografe nove poglede na kreativnost.

 

Miro Žlajpah in Vincenc Švab - Cene na 1. svetovnem prvenstvu v PF na Siciliji leta 1979 (Foto: Arkadij Popovič - Dadi). Popovič na razstavi svojih podvodnih fotografij na Inštitutu Jožef Stefan leta 2002 (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Dadi, ki je bil še vedno pod močnim vtisom tekmovanja, je rad pripovedoval o tujih konkurentih: "Naša krivda je bila, da nismo vedeli kaj se v svetu dogaja. Na primer Angleži so pod vodo napihnili velikansko hobotnico, ki je ovijala golo mladenko (fotomodel), ki si z nožem rešuje življenje. Vse je bilo v takem stilu. Seveda so naše ribice pri tem štele manj kot nič. Ideja o kreativni fotografiji je v nas butnila z vso močjo in počutili smo se povsem nemočne. Ne rečem, da je bilo to, kar smo videli, lepo, a poslej smo tudi doma vse pogosteje govorili o kreativni fotografiji." Ta je za nekaj časa zamenjala biološko tematiko.


Nekatere nagrajene fotografije s 1. svetovnega prvenstva v PF (Foto: Dereck Berwin Velika Britanija, Remy Lafon Francija in Mario Zucchi Italija).

 

Na 2. SP v španskem Cadacquesu, Ciril Mlinar Cic, model Urša Vrhunc in Jože Hanc (Foto: Karmen Zupanc). 3. SP v Milazzu na Siciliji, Arkadij Popovič - Dadi ter modela Alenka Popovič in Karmen Zupanc, ki je bila tudi vodja ekipe (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

Tako sta reprezentanci na drugem (Mlinar, Hanc 1987) in tretjem svetovnem prvenstvu (Mlinar, Popovič 1989), poskušali pod morjem realizirati predvsem kreativnost svojih idej. V naslednjih letih je ob vse kvalitetnejši vrhunski opremi podvodna fotografija tehnično zelo napredovala. Samogradnje so se tudi med slovenskimi reprezentanti umaknile novodobnim tovarniško izdelanim ohišjem.

 

Natečaji in festivali

Poleg prvenstev, ki so operativnega značaja, saj je potrebno fotografije posneti v času prireditve, se se posamezni fotografi občasno udeleževali tudi natečajev in festivalov podvodne fotografije. Prvi pri nas, ki je prejel nagrado na kakršnem koli natečaju podvodne fotografije, je bil Marjan Richter leta 1964. Revija Mondo sommerso mu je podelila nagrado Premio Maurizio Sarra za barvno fotografijo morske alge. Prva objavljena umetniška fotografija, se spominja Richter, pa je bila fotografija s podvodnim lovcem fotografa Milana Pogačarja v začetku petdesetih let 20. stoletja.

 

Film in video v kraških jamah

Ob intenzivnem raziskovanju kraških vodnih jam in sifonov, sta leta 1982 v jamah pod vodo pričela snemati Ciril Mlinar in Marko Krašovec. Jamarsko potapljanje in človeška ribica, prvič posneta v naravnem okolju, sta bili temi, ki sta ju leta 1982 in 1983 s kamero Eumig Nautica posnela na super 8 milimetrski filmski trak. Film je bil na festivalih večkrat nagrajen, prejel pa je tudi zlato medaljo na Mednarodnem festivalu podvodnega filma Hans Hass Medaille 86 in osebne čestitke avstrijskega pionirja podvodnega filma po katerem se festival imenuje. Pozneje je Mlinar posnel še več podvodnih dokumentarnih filmov formata 16 mm in sodeloval pri nekaterih slovenskih igranih filmih s podvodnimi posnetki.

 

Cic med snemanjem prvega filma (Foto: Marko Krašovec). Marko in Cic (drugi in tretji z leve) na podelitvi nagrade v Linzu (Foto: Rainer Hamedinger). Nagrada za film "Gold Hans Hass Medaille" (Foto: Ciril Mlinar Cic).

 

S podvodnim video snemanjem je bil od leta 1988, ko si je za svojo prvo VHS kamero izdelal ohišje, zelo aktiven Andrej Natlačen. Pozneje je presedlal na SVHS format, nadaljeval pa z digitalno kamero. Svoje filme je objavljal na televiziji, snemal pa pretežno v tropskih morjih.

 

Ideje in kreativnost v podvodni fotografiji

Od naših starih znamenitih Račanov in njihovega poveznika iz leta 1938 je tehnika na področju podvodne fotografije izjemno napredovala. Minili so časi, ko se je podvodni fotograf veselil vsake fotografije, ki je bila za silo ostra in vsaj približno pravilno osvetljena. Slike so postopoma postajale briljantne, ostre da se urežeš na njih, nasičenih barv ... prelepe za oko. A v zadnjem času se mi zdi, da z njimi vendarle nekaj ni v redu.

Nedavno sem v kiosku poizvedoval za težko pričakovanim potapljaškim časopisom. Našel sem ga, pravzaprav našel sem jih. Bolj kot nad dejstvom, koliko je danes morskih revij, so me presenetile njihove naslovnice. Vse tri so si bile na las podobne, rdeča gorgonija na podmorski steni, v ozadju lebdeči potapljač s prižgano svetilko. Kot bi nastale ena za drugo na istem filmu, pod prstom istega fotografa. A tu sem se zmotil! Kakorkoli je izgledalo neverjetno, tako je bilo res: tri, na pogled enake fotografije, so posneli trije različni podvodni fotografi na treh različnih lokacijah. In ne slučajno. Posnetki so bili načrtovani s treniranimi modeli. Tema in ideja fotografij pa je bila ista, stara, vsem dobro poznana. Srečujemo jo že vsaj dvajset let, če ne več. Spominjam se je iz tujih revij, pozneje s svetovnih prvenstev, zatem z domačih natečajev... in še vedno je tu: gorgonija in potapljač z lučjo!

Nekaj tednov pozneje sem prejel po elektronski pošti rezultate z zadnjega svetovnega prvenstva v podvodni fotografiji. Bil sem presenečen. Med prvimi desetimi fotografi, katerih slike so bile objavljene, je imela kar polovica na fotografiji gorgonijo in potapljača z lučjo! Drugi, "bolj izvirni", so imeli namesto gorgonije spužvo ali skalo. Vse skupaj pa si je bilo precej podobno, idejno isto, z manjšimi razlikami v kompoziciji in osvetlitvi. Veliko fotografov - tekmovalcev se ravna po željah žirije in publike, saj je splošno znano, da ima preprosta tema, ki je dobro realizirana, prednost pred novo idejo z napakami. Zato se večina zateče k stari preizkušeni metodi.

Vendar, fotografija je lahko dobra ali slaba. Lahko je uravnotežena ali pa "visi". Lahko je povprečna ali taka, "da gate trga". Lahko je izvirna ali posnetek neke druge, že videne. Vendar original ostaja original, kopija pa, če je še tako briljantno izvedena, ostaja vedno le kopija! Seveda pri gorgoniji in potapljaču s svetilko ne gre za plagiat, saj se je sled za izvirnikom že zdavnaj izgubila ... ostaja pa zaskrbljenost. Se je tu znašla slučajno, ali je postala že prispodoba za (ne)kreativnost in pomanjkanje idej podvodnih fotografov?

 

S snemanja dokumentarca TVSl o zgodovini podvodne fotografije, leta 2011 v Premanturi, od leve: Marjan Trobec, Vincenc Švab - Cene, Janez Vidrih - Vani, Ciril Mlinar Cic, Arkadij Popovič - Dadi in Miro Žlajpah (Foto: Thomas Aymard).

 

Članek je bil objavljen leta 2002 v Zborniku ob 50. obletnici Društva za raziskovanje morja Ljubljana in v Mladini, št.22, 2. junija 2003. Dopolnjeno 2011.

 

Podatki iz tega besedila so bili uporabljeni tudi v dokumentarni seriji TVS Lovci teme v petih epizodah:

1. Lovci teme, 1937 - 1949

2. Pionirska leta, 1949 - 1959

3. Leta raziskav, 1958 - 1963

4. Leta tehnike, 1963 - 1978

5. Zrcalo morja, 1978 - 2012