Speleonauti

 

Čemela sva v nizkem vodnem rovu, kakšne štiri metre vsaksebi. Marko kot igralec, jaz kot snemalec. Mehurčki najinih izdihov so se lovili na ravnem stropu in v srebrnih curkih izginjali v razpokah. Izmenjala sva si nekaj nemih, le nama razumljivih znakov. Malo zatem, sem prižgal podvodna reflektorja.

Rov je vstal iz teme, v prijazni rumenkasti svetlobi halogenk. Markov oranžni kombinezon, ki ga je oblekel prek zakrpanega neoprena posebej za snemanje, je zažarel pred mano. Strop in tla sta bili ravni vzporedni plošči, le na nekem mestu je od zgoraj rasla sigasta kapniška tvorba. Popravil sem izrez na kameri in pritisnil na sprožilec. Potapljač v iskalu je zaplaval proti kapniku, pritrdil nanj orientacijsko vrvico in zdrsnil mimo objektiva naprej po rovu. Ugasnil sem luči za snemanje in s čeladnima svetilkama zadovoljno pokimal prijatelju. Sedaj sem bil jaz na vrsti. Marko je prevzel snemalno tehniko, sam pa sem poprijel za boben z navito vrvico. Pred stranskim rovom sem se pripravil, da odigram naslednji prizor. Pomahala sva si in spet so zasvetile luči. Pri sebi sem štel do pet, nato sem zaplaval k ozkemu stranskemu rovu. Bil je tako tesen, da sem si moral sneti jeklenko z ramen in jo potiskati pred sabo. Zvijal sem se kot jegulja in počasi lezel v rov. Ko so moje plavuti popolnoma izginile iz vidnega polja kamere, so luči ugasnile. Marko je zakrulil v regulator – znak za še en uspeli kader! Pet minutna rola filmskega traku se je iztekla. Bila sva zadovoljna. In prezebla! Še posebej jaz, ki sem imel nekaj kilogramov manj.

 

 

Jože Stražišar (spredaj) in Marko Krašovec med pripravami na potop v sifon Žerovenščice in Marko za sifonom (Foto Ciril Mlinar Cic).

 
Zunaj, pred izvirom, naju je sprejela bela zimska noč. Snežinke so naletavale sprijete v velike mokre cunje. Ob potoku Žerovniščica, ki je izviral iz Veselove jame, sta stala star mlin in žaga ter prijetna, čeprav zapuščena domačija. V hiši smo lahko polnili akumulatorje in shranjevali opremo, dostikrat pa smo tam tudi prespali. Takrat smo zakurili veliko kmečko peč in se greli na njej, ko smo po dolgih urah mokri in premraženi prihajali iz jame. Domačija se nam je tako priljubila, da smo dvakrat celo silvestrovali v njej, v jami za sifonom pa posneli tudi film o silvestrovanju za sifonom. S čisto pravim novoletnim žurom, ob šampanjcu v kristalnih kozarcih! Zdaj sva pa pozabila na ključ in topla krušna peč je ostala nedosegljiva. In kaj, ob dveh ponoči sva pri potoku zakurila ogenj in si ocvrla vrečo sardel. Bivakirala sva na seniku, zarita v spalni vreči in seno, kot dve bubi, vsaka s polno glavo svojih misli.  Nenavadno, sem pomislil, kako sem se naenkrat znašel do vratu v jamarstvu in jamskem potapljanju. Tako rekoč prek noči. Res sem se že prej rad zavlekel v vsako morsko jamo, če sem le naletel nanjo, ampak tisto je bilo nekaj drugega. Ko so tistega usodnega večera pri poročilih pokazali udrto strugo sredi reke Reke, v katero je padal slap, se mi je zdelo to nekaj grozljivega. V takšno luknjo že ne bi lezel, za noben denar na svetu, sem si mislil! A glej ga vraga, že naslednje jutro sem se kot član DJP Proteus, spustil prav vanjo. Skupaj z Maretom in Danetom smo jo raziskali, izmerili in narisali načrt. Kako nespametno je bilo takrat tisto naše početje smo videli dan kasneje, ko smo jo obiskali še enkrat, da bi jo fotografirali. Na dnu dvorane, kjer smo prejšnji dan raziskovali in merili, je ležala dvajsettonska skalna gmota, ki se je medtem odtrgala s stropa.

 

Cic med snemanjem v Veselovi jami. (Foto: Marko Krašovec) Ponoči, po potopu, se Mare greje ob ognju (Foto Ciril Mlinar Cic).

Čeprav je bilo v tistem času Društvo jamskih potapljačev Proteus še mlado in na začetku, je klubsko blagajno že prekrivala pajčevina. Rezultati pogovorov z različnimi inštitucijami in zavodi so bili negativni. Mi pa smo pokali od energije! Zadnje upanje nam je bilo podjetje Jama iz Postojne. Raziskovali smo sifone njihovega jamskega sistema, zato smo nekako upravičeno pričakovali njihovo finančno pomoč. Direktor s svojima pribočnikoma nas je povabil na delovni sestanek – kosilo za bogato obloženo mizo. No, to pa bo nekaj, si je mel roke Mare. A razen požrtije, s sodelovanjem ni bilo nič. Finančne pomoči ni bilo niti za vrv, kaj šele za zahtevne raziskave. Treba je bilo resno razmisliti o nadaljevanju jamsko potapljaških raziskav. Dolgo sva tuhtala, z Maretom, kako se lotiti stvari, da se premakne z mrtve točke. Takrat sva prvič pomislila na film. Ja, če bi posnela kratek dokumentarni film, ki bi prikazoval raziskovanje jamskih potapljačev v družbi najznamenitejše jamske živali na svetu – proteusa ali človeške ribice. Potem bi bilo laže... toda kako? S čim? Novo društvo je bilo brez opreme, imelo je le štampiljko in prazen žiro računu. Takrat sem se odločil. Denar, ki sem ga leto pred tem zaslužil v Iraku in ga je bilo ravno dovolj za novo stanovanje, je bil kot nalašč pri roki. Z Maretom sva pohitela v München. Pri Denizu sva kupila par akumulatorskih luči za podvodno snemanje, pri Kodaku kup filmov, v Ljubljani pa odlično amfibijsko kamero Eumig Nautica. Podjetje Đuro Đaković nama je kot protiuslugo za reklamo odstopilo deset potapljaških jeklenk in prav toliko respiratorjev iz svojega programa. Tako! Opremo sva imela, bila pa sva skoraj brez snemalnega znanja. Že res, da sem pred dvanajstimi leti posnel kratek film v morju, a na tisto se nisem mogel zanašati. Imel pa sem precej znanja o podvodni fotografiji, kar mi je bilo pozneje v veliko pomoč. In tako sva se brez zavor pognala v novo filmsko izkušnjo.

Jutro je bilo svinjsko mrzlo. Nerad sem zapustil topel puh in se po lestvi spustil s senika. Zaledenele neoprenske obleke, ki so ponoči zmrznile namesto da bi se posušile, so bile trde in bleščeče kot viteški oklepi. Najraje bi pobegnil nazaj v toplo vrečo in počakal na pomlad. A napad me je minil, zakurila sva velik ogenj in neopren odtajala, da se med oblačenjem ne bi zlomil. Navzven razgreta guma iz katere se je že kadilo, je bila na notranji strani še vedno malo ledena. To je tisti grozljivi občutek na goli koži, ki ga pri oblačenju v mrzle mokre obleke potapljači najbolj sovražimo. Toda na srečo traja le nekaj sekund, ko se ogreje na temperaturo kože, je spet vse v najlepšem redu.

 

   

Mare kot igralec pred potopom (Foto: Ciril Mlinar Cic), in Cic med snemanjem v zračnem žepu sifona in za sifonom (Foto: Marko Krašovec).

V sifonu sva nadaljevala tam kjer sva sinoči končala. Mare me je pričakal na drugi strani ožine in začel snemati, ko so se pojavili moji zračni mehurčki, za njimi se je prikazala srebrna jeklenka in potem še potapljač v raztrganem zaščitnem kombinezonu. Živo sem si predstavljal posneto sekvenco, podloženo z dramatično glasbo Jeana Michela Jarre-a. In res, pozneje ko je bil film dokončan, je bil prizor s potapljačem, ki se tlači v komaj prehodno ožino, eden od vrhuncev. A do končanega filma nama je takrat še veliko manjkalo!

Po šestih urah snemanja, v in za sifonom, sva na novo rolo filma zabeležila delo jamskega potapljača v jami in priprave na potop v sifon. Bila sva zbita, a v jami vsaj zimskega mraza nisva čutila. Varovalo naju je podzemsko zatišje s sedem Celzijevih stopinj bloškega letnega povprečja. Zunaj, pred jamo, pa je bilo vse drugače. Zima naju je pričakala z ostrim mrazom in s štirideset centimetri novozapadlega snega! Namesto, da bi se lahko končno odpeljala domov na zaslužen počitek, sva morala pred tem skidati še ves kolovoz do glavne ceste. In siromaka še lopate nisva imela! Na žagi sva poiskala primerno desko, nanjo privezala vrv in naredila primitivni snežni plug. Potem je to čudno pripravo eden vlekel, drugi porival in tako vseh dvesto metrov do splužene ceste. In, ko sva ravno končala, se je nasproti naju pripeljal nasmejan sosedov kmet, s traktorjem in plugom.

 

 

Cic med snemanjem v rovu za slapom Veselove jame. Igralca sta Samo Čelešnik v stredini in Danilo Bernik - Dane, desno. (Foto: Marko Krašovec). Cic in Mare pred potopom s predpotopnim kombijem JKŽ (Foto: Ladislav Lesar).

Kljub napornemu snemanju v zimskih razmerah, so se filmski koluti počasi kopičili. Vsak potop, nov kolut. In potopi so se nizali drug za drugim. Najbližji laboratorij za razvijanje filmov Ektachrome je bil takrat v Frankfurtu, zato sem moral na rezultate vsakega snemanja čakati dva do tri tedne, preden sem lahko s tresočo roko vložil film v kinoprojektor. To je bil čas pričakovanja in otroškega veselja. Doma sem presedel nešteto ur ob montažni mizici in prešprical marsikatero noč. Lepil sem delčke filma in pred mano je počasi nastajal prvi podvodni film o jamskem potapljanju, kot sva si ga zamislila v snemalni knjigi. Zdelo se nama je, da imava končno dovolj izkušenj, da se lahko lotiva glavnega v filmu, proteusa! To je bilo tisto, kar bi moralo film povzdigniti iz povprečja. Človeška ribica v svojem naravnem okolju! Do takrat je še nihče ni posnel. Še vedno je bila zima in konec februarja so vodostaji upadli, vidljivost v sifonih je postala najboljša. Za prvo snemanje sva izbrala Pivški rokav Planinske jame. Kakšen kilometer daleč v notranjosti sva se potopila z močnimi halogenskimi lučmi. Tisti dan, 27.2.1983, sem v dnevnik zapisal:

... pri brzicah zlezeva v mrzlo vodo, previdno, da ne dvigneva rahlega rumenega mulja. Spustiva se proti dnu. Svetlobni stožci najinih brlivk nemo tipajo skozi rjavkasto vodo. Naenkrat dosežejo dno. In že jih zagledava, za dobro ped dolga, bleda telesca, ki leže tu in tam na mulju in skalah. Približava se jim, da bi jih lahko dosegla, a s svetlobo porušiva spokojnost med živalmi. Dvignejo se od tal in urno zaplavajo zvijajoč svoje vretenasto telo ... Razburjen gledam skozi iskalo, medtem ko kamera brni, saj nastajajo prvi filmski posnetki proteusa v njegovem naravnem okolju.

Človeških ribic je bilo dosti, a bile so plašne in zaradi nenadne močne svetlobe vedno na begu. Zato sva za njih iznašla poseben pristop za snemanje. Potopila sva se ob šibkih svetilkah na čeladi, reflektorja pa prižgala malo pozneje, ko sva jih našla. In sicer hkrati, ko sem jaz vklopil kamero, je Mare prižgal luči. Le na ta način sem dobil na film še mirujoče živali. Že naslednji hip, ali pa v najboljšem primeru po nekaj sekundah pa so jo ribice odkurile. Luči so kmalu opešale in za ta dan je bilo snemanja konec. Rezultat: okoli pet minut posnetega gradiva. Snemanje v Planinski jami sva še večkrat ponovila in človeška ribica je postala naš priljubljeni fotomodel.

Z uspelimi posnetki proteusa je bilo snemanje najinega filma zaključeno. Pozneje, čeprav je bil šele grobo zmontiran in še brez zvočne podlage, sva ga na filmskem festivalu v francoskem mestecu La Chapelle en Vercors predstavila mednarodni javnosti. A le malo je manjkalo, da ga ne bi in bi bil naš trud za vedno izgubljen! Na nočnem postanku v Marseju so nam vlomilci razdejali avto in pokradli vse kar se jim je zdelo dragoceno, skupaj s potnimi listi. No, film v pločevinasti škatli se tatovom očitno ni zdel primeren za preprodajo in ga niso odnesli, potne liste pa smo po naključju dobili nazaj, ker so jih v naglici odvrgli. Tako je bil film Cave diving le predstavljen festivalski publiki, žirija pa mu je podelila celo posebno nagrado za kvaliteto podvodnega snemanja. To je bila največja nagrada, ki sva jo lahko prejela in velika vzpodbuda za naprej.

 

Podelitev nagrad v La Chapelle en Vercors 1984, Mare in Cic četrta in peta z leve (Foto: Patrick Roux).


Doma sem film še malo izpilil. Nekatere kadre izločil, druge zamenjal, ga premontiral, dodal glasbo in šume ter nekaj stavkov besedila. Zdel se mi je mnogo boljši kot prej in z velikimi upi sem ga poslal na festival podvodnega filma „Hans Hass Medaille“ v Linz. Malo pozneje je prispelo osebno pismo in vabilo avstrijskega pionirja podvodnega filma dr. Hansa Hassa na svečano podelitev nagrad. Prireditev v mestni hiši je bila zelo nobel, ob svečah, v frakih in večernih toaletah, s šampanjcem in kaviarjem. Le nas pet, kolikor se nas je nabasalo v Dadijev avto, je bilo brez oblek in kravat. Bili smo sicer kar se da lepo oblečeni, a kot se je izkazalo povsem neprimerno za smetano avstrijske družbe. Čeprav smo prispeli med prvimi in je bilo prostora za mizami še v izobilju, so nam redki imenitneži zagotavljali, da je že vse zasedeno. Šele organizator, gospod Erich Pröll je neroden položaj razrešil in nas povabil za veliko omizje, ki je bilo še malo prej alles bezetz. Seveda so se dvignjeni nosovi povesili kmalu po razglasitvi nagrad, ko sva z Maretom na mizo postavila glavno nagrado festivala „Gold Hans Hass Medaille“.

 

Marko in Cic (drugi in tretji z leve) na podelitvi nagrade v Linzu (Foto: Rainer Hamedinger). Nagrada za film "Gold Hans Hass Medaille" (Foto: Ciril Mlinar Cic).

Film Med jamskimi potapljači, kot se je po slovensko imenoval, se je še dolgo prikazoval na raznih zborih, kongresih, seminarjih in predavanjih. Nikoli ni prinesel neposrednega denarnega uspeha, vendar nam je marsikje odprl do takrat za nas zaprta vrata.

Zahvala

Pri snemanju našega prvega filma so občasno pomagali - bodisi kot igralci, bodisi pri transportu opreme po jami tudi naslednji jamarji in potapljači: Danilo Bernik - Dane, Ivan Kokošinek, Bojan Petek, Marko Grden, Vili Kariž, Branko Pipan, Jože Stražišar, Jože Hanc - Joc, Samo Čelešnik, Zvone Kutin - Kut, Jernej Kalan, Rok Krek in Ema Janžekovič. Vsem se iskreno zahvaljujem! Posebej se zahvaljujem Milanu Orožnu Adamiču, ki je pogosto posodil zvočni kinoprojektor in opremo za montiranje filmov. Iskrena hvala tudi družini Lovko-Vesel, ki nas je vedno prijazno sprejela v svojem mlinu in nam nudila prenočišče.

Pri nadaljevanju snemanj filmov o močerilu se zahvaljujem Prirodoslovnem muzeju Slovenije in takratnemu direktorju dr. Ignacu Sivcu za moralno podporo ter prof. Marku Aljančiču za pisno priporočilo Komiteju za kulturo.

Ciril Mlinar Cic